Kako sodelovati, se družiti ali živeti z nekom, ne da bi ob tem izgubili sebe?

Ljudje se radi družimo, povezujemo in sodelujemo. Imamo takšne in drugačne medsebojne odnose, v katerih se dostikrat ne počutimo enakovredni. Včasih se počutimo, da smo dali preveč, dobili pa nič, spet drugič smo mi tisti, ki vzamemo brez premisleka.

In kako priti v pravo ravnovesje, da bomo zadovoljni v odnosu, v katerem bomo sebe vseeno imeli še zase?

Starodavno čarovniki iz Mehike so razvili bojevniško pot, kjer so skozi tisoče let opazovali in raziskovali energijo človeka. Videli so, da imamo ljudje na voljo samo določeno količino energijo, s katero je treba smotrno ravnati skozi življenje. V nasprotnem primeru jo preveč izgubimo zato postanemo brezvoljni, obupani in prazni.

Naše energije se ne da povečati ali zmanjšati, se pa z napačnim delovanjem, razpršuje iz energijskih središč. Manko vsak dobro začuti, vprašanje je samo kako si ob tem pomagati.

Zaradi posebnega energijskega ustroja so šamani v svoja življenja začeli vpeljevati določene načine, s katerimi so poskrbeli, da svoje energije niso izgubljali, ampak jo ohranjali pri sebi.

Eno izmed teh načel je, da so bojevniki stremeli k temu, da so postali »nedostopni«. Ne v smislu, da so se zaprli vase, ampak so se sveta okoli sebe dotikali zmerno. Tega principa so se držali ne samo v medsebojnih odnosih, ampak tudi pri hrani. Uporabili so samo toliko virov, kot je bilo potrebno. Naprimer, ko so lovili divjad za hrano, so se predtem opravičili, ker bodo žival ubili, potem so jo ujeli in če je bilo živih živali preveč, so jih spustili. Poskrbeli so samo za trenutno »lakoto«, zalog si niso delali. Prepričani so bili, da bodo znova lahko lovili in zato si niso belili glave s strahom. Držali so se zmernosti in jemali iz sveta samo toliko, kolikor so zares potrebovali.

In če se vrnemo na odnose, so v le-teh pazili, da so se »zmerno« družili z ostalimi. Vedeli so, da človek s svojim načinom nevede druge ljudi  izžema. Sploh tiste, ki jih ima najbolj rad. Zato so postali nerazpoložljivi in se tako načrtno izognili izčrpavanju sebe in drugih.

Vzemimo za primer par, ki je skupaj že dolgo let. Skupaj živita, jesta, hodita na dopuste in kmalu se že zelo dobro poznata. Imata otroke, svojo hišo in na neki točki se v njun odnos tiho prikrade naveličanost. Drug drugega sta že spoznala do obisti, sprememb ne vpeljujeta, dajte se na razpolago, ker mislita , da je to edini način in v njiju kmalu usahne tista iskra, ki ju je na začetku potegnila skupaj.

In kako vzdrževati to iskro, da ne ugasne? Najprej je treba redno skrbeti zase in svojo energijo. Sproti čistiti občutke, ki se zbudijo v odnosu in paziti, da nisi preveč na razpolago. Sami vemo, da ko nam je nekaj ves čas na dosegu roke, začnemo jemati kot samoumevno in počasi postane nezanimivo. Če te skrbi, da bi partnerja izgubil, potem postaneš nehote razpoložljiv in se iz obupa okleneš česarkoli. Ko se tako oklepaš, počasi izčrpavaš sebe ali pa tistega oziroma tisto, česar se oklepaš. In na koncu se zgodi, da odnos dejansko razpade.

Sebe in svojo energijo je treba spoštovati, ohranjati žar v sebi in ne misliti, da zdaj ko sta skupaj, je to to. Sproti naj partnerja razčiščujeta nesoglasja, predvsem pa izpopolnjujeta sebe. Če si v sebi pomirjen, zadovoljen in »živ«, potem je biti z nekom, ki je ravno tak, milina. Ko čutiš, da nisi v ravnovesju, poišči načine, da popraviš oziroma zaceliš »nepravilnosti« v sebi. Vsi ljudje smo samo ranjeni otroci iščoč zdravila za svoje srce. Prevzemimo zdaj to odgovornost, aktivirajmo lastne zdravilne moči, se priklopimo na svoj Vir in zacelimo svoje rane. Tako boste na lastne oči priča čudežni spremembi.

Izčrpavanje pa ni prisotno samo v partnerskih odnosih, ampak tudi med prijatelji, na delu, v skupinah,… Zanje velja enako pravilo. Preglej, kje se razdajaš in zakaj. Prekini z odnosi, ki te vlečejo nazaj in ozavesti zakaj jih priteguješ v svoje življenje. Vedno je vzrok v tebi. K temu ne pristopaj s krivdo »Joj, kako sem slab!«, ampak z zavedanjem, da imaš nekje v sebi energijske odtoke, ki jih je treba zapreti. Takrat šele izstopiš iz začaranega kroga ponavljanj enih in istih vzorcev, ljudi, in dogodkov.

»Biti nedostopen, ne pomeni skrivati se oziroma biti skrivnosten. Pa tudi tega ne, da ne smeš občevati z ljudmi. Bojevnik uporablja svet zmerno in nežno, ne glede na to, ali so ta svet reči, rastline, živali, ljudje ali moč. Z njim je v zaupnih in prisrčnih odnosih, in je vendarle nepristopen nasproti njim. Nepristopen pa je zato, ker sveta ne izžema do brezobličnosti. Nalahko se ga dotakne, ostane v njem, kolikor se mu zdi potrebno, potem pa se naglo umakne in komaj pusti sled za sabo.«

*iz knjige Potovanje v Ixtlan, Carlos Castaneda

Leticija Fortin

Nazaj

Naprej