Povezani naravo

Povezani z naravo

V nedeljo smo se vrnili z dopusta. Šotorili smo v kampu Koren v Kobaridu. Le-ta leži ob Soči oziroma par metrov višje. Tako imaš ponoči možnost slišati našo prelepo reko kako šumi in buči. Dolgo let nisem šotorila, saj ni bilo možnosti. In sedaj sem se znova popolnoma navdušila. Malce me je skrbelo kako bom spala in ko sva se z Lucjanom pogovarjala o tem, mi je rekel:

»Spomni se, ko si bila otrok in si spala kje kar tako. Takrat te ni nič zanimalo koliko je trdo, ampak si samo uživala v tem. Kajne?”

»Ja samo res! Sploh nisem na to pogledala s tega vidika. » rečem začudeno nazaj.

In res sem cel teden ne glede na »trdoto« ležišča (ker nisem imela tiste napihljive blazine pod seboj), spala odlično. Samo svoj fokus sem morala spremeniti in »vuola«, že je bilo vse drugače.

Že dolgo časa sem hrepenela, da bi več časa preživela v naravi. Želela sem si regeneracije, upočasnitve, miru. Soča, Nadiža, slap Kozjak in mogočne gore vsenaokoli so mi dale veliko več, kot sem sploh pričakovala. Prvič v življenju sem na prav poseben način začutila mogočno strahospoštovanje do matere narave, do moči naše zemlje, do naše soodvisnosti z njo. Neumno bi si bilo domišljati, da je človek nad vsem tem. Mi vsi smo še kako povezani in odvisni od nje, kot smo povezani z vsemi bitji na tem planetu. Hvaležnost zato nikoli ni odveč, saj je med drugim energija zemlje tista, ki zdravi tudi naše fizično telo.

Na začetku našega dopusta sem imela neka prepričanja kaj bi mi vse lahko delali, kam bi šli,… A sem hitro spustila, saj sem se hitro spomnila na to, da je pomembno slediti toku energije. Ker smo bili štirje, moj partner, moj sin in njegov prijatelj, je bilo treba upoštevati vse skupaj. Ker je bilo moje glavno vodilo upočasnitev, bi bilo to čisto v nasprotju s tem, kar sem najprej mislila, da mora biti.  Če bi stalno nekam hiteli, hodili, si ogledovali naravne znamenitosti, ne bi imela toliko časa zase. Za notranjo tišino, za globočine, ki so v meni, za sporočila maternice in moje lepe duše.

V celem tednu sem komaj kaj pogledala na telefon in socialna omrežja. Enkratno se je tako odklopit. Z Lucjanom sva zjutraj rekapitulirala, potem ko so se otroci zbudili pa smo šli tja, kamor nam je zapasalo. Veliko smo se kopali v Nadiži, kjer smo skakali v moder tolmun. Fanta sta skočila tudi z 8-metrskega Napoleonovega mostu, zapeljali pa smo se tudi po zip-lineu. Obiskali smo slap Kozjak, kjer sem se vrgla v vodo. Slap je skrit v veliki votlini, občutek je bil kot bi bila znotraj maternice. Enkratno in veličastno.

Tudi z vremenom smo imeli veliko srečo, kajti napovedali so padavine že od četrtka naprej. Ponoči s četrtka na petek je res malce padalo, ampak ostale dni pa je bilo lepo in sončno. S seboj sem si vzela tudi eno knjigo z naslovom Stara pajkovka, ki mi jo je posodila soseda. Ravno ob pravem času sem jo brala, saj mi je pomagala še bolj povezati se z naravo. Vsak dan sem se zahvalila naravi za vse kar mi daje in obenem prosila za lepo vreme.

Potem pa se je vseeno tudi to spremenilo in je začelo v soboto ponoči padati. Mi smo nameravali oditi naslednji dan, zato sem se ponoči zbudila, ker me je skrbelo kako bomo v nedeljo pospravili šotore. Zjutraj sem se zbudila ob 8h in šla v meditacijo. Svojo prošnjo sem poslala duhu narave in prosila najprej za eno uro lepega vremena.

»Ampak saj eno uro ne bo dovolj, da vse pospravimo!« sem si rekla.

Nakar sem se popravila in znova zaprosila za 3 ure brez dežja. Popolnoma sem zaupala, da bo tako kot sem prosila, je pa tudi Lucjan na svoj način nameraval par ur, da bomo lahko vse v miru spakirali.  Ob 9.15 je dež dejansko ponehal in tako je bilo točno do 12.20, ko smo zložili zadnje stvari v avto. Čez minuto je že tako lilo, da sem bila, ko sem odšla na recepcijo, čisto mokra. Z mojo namero sem se popolnoma prepustila naravi in  zaupala, da me je duh narave slišal in uslišal mojo željo. Globoko ganjena in hvaležna sem v avtu na poti domov še parkrat izrekla velik Hvala, ker se je narava odzvala na moje prošnje.

Včasih nas vsakodnevne skrbi in izzivi oddaljijo od našega bistva. Zato so trenutki, ki jih preživimo v naravi, zlata vredni.  Vsi smo povezani z naravo in vsi smo povezani med seboj. Poskušaj čimveč časa preživeti v naravi saj . Pnarava čisti in zdravi tvoje avrično polje. Prav tako vsak dan nameni nekaj minut izražanju hvaležnosti za vse kar si, kar imaš, ljudi okoli tebe in izkušnje, ki ti jih življenje daje iz dneva v dan.

Kjer je tvoja pozornost, tam je tvoja energija. Jaz se odločam za življenje v svetlobi.

Z ljubeznijo,

Leticija

Nazaj

Naprej