fbpx

ZAKAJ VEDNO DOBIMO TISTO ČESAR NOČEMO?

ZAKAJ VEDNO DOBIMO TISTO ČESAR NOČEMO?

Leta že opazujem sebe in se učim. Moram reči, da veliko stvari iz teorije ponotranjam s prakso in leti. Ne s številom prebranih knjig ali člankov. Sprememba se ne dogodi čez noč ali na eni sami delavnici. Sprememba se dogaja ves čas in je popolnoma odvisna od moje notranje namere in gre v smeri po čemer hrepenim.

Ko začneš iskati rešitve, brati, poslušati,…delaš prve korake k prebujenju. Zaenkrat še nisi ničesar spremenil/a, izboljšal/a ali sprejel/a. Edino, kar si prejel/a je informacija, ki je prišla do tebe in katero lahko uporabiš sebi v prid. Dokler o nečem samo bereš in si poln/a »tujega« znanja, ne pomeni, da to tudi »veš«. Zares veš, ko nekaj doživiš na lastni koži, ko to enostavno začutiš s celim telesom, ko spremeniš način delovanja. Kako pomemben je trenutek ZDAJ, ve samo tisti, ki je prišel do nekega spoznanja. Tudi sama se zavedam, da ko pišem objave o energiji in ti prebereš, je zate to samo nekaj, kar je možno, veš pa ne zagotovo, če je temu res tako. Šele, ko sam/a dobiš izkušnjo se ti potrdi obstoj tistega o čemer si prebral/a.

In sedaj  naj te vprašam, ali se tudi tebi dogaja, da dobiš  tisto, kar ti ni ravno všeč ali te celo  spravlja v obup? Si se vprašal/a zakaj nenehno take stvari prihajajo k tebi? In ne tisto lepše, bolj prijetno?

Jaz se to sprašujem že leta. Koraki do tega odgovora in pot, ki sem jo prehodila, da sem to zares dojela je bila zelo zelo dolga. Očitno sem potrebovala malo več časa, učenja in padcev,  da sem sploh razumela za kaj gre. In zato lahko o tem tudi pišem.

Ali veš, da v življenju prejemamo samo tisto, kar v tem trenutku potrebujemo za dvig naše zavesti? Zakaj? Zato, ker si na zemlji z namenom, da dviguješ svojo zavest in se učiš! Kaj se moraš naučiti, pa veš samo ti. Če še ne veš, se samo vprašaj, katera stvar/oseba/dogodek  ti povzročajo največ tegob. Tako dobiš takojšen odgovor, katera je tvoja življenjska tematika.  Nekdo od nas se mora naučiti naprimer potrpljenja. In zato velikokrat pred sabo dobi nekoga, ki je »nedeljski« voznik. Ali pa stoji dlje časa v vrsti, ga ignorirajo ko pride na nek urad ali trgovino, ipd. Zakaj ravno ti pritegneš to izkušnjo k sebi? Ker ti vesolje daje možnost, da postaneš potrpežljivejši s tem, ko ti na pot postavlja dolge vrste, rdeče semaforje ob nepravem trenutku, počasne voznike, nepotrpežljive ljudi okoli tebe,… Razumeš? Zaradi tvoje nepotrpežljivosti ti vesolje ves čas polaga na pot stvari, preko katerih se učiš potrpežljivosti. In to toliko časa, dokler zares ne dojameš. Včasih se to dogaja lahko tudi več življenj, dokler se ti ne posveti in lekcijo zares dojameš.

Korenine tvoje nepotrpežljivosti so večplastne in segajo daleč nazaj. Danes se bom dotaknila ene plasti, ki se imenuje obsojanje. Dejanje, ki ga počnemo vsi, potiho ali naglas. Če se samo en dan opazuješ, kaj vse se dogaja v tvoji glavi, pa ti bo jasno o čem govorim. Na cesti npr. vidiš policaja in že se jeziš: « Pa kaj je zdaj tega treba? Itak samo pobirate denar od nas držaljanov,…!« In potem je na vrsti že politka, zoprni nadrejeni, kolegi, ki se obnašajo nemogoče,… In seveda tej listi ni konca. Vse to obsojaš glasno ali v sebi in vsega tega dobiš še več. Zgolj zato, da se naučiš sprejeti te »nepravilnosti«, ki se ti zdijo krivične, nepoštene, grde, izkoriščevalske,… Ali si kdaj pomislil/a, da ima tudi ta policaj svoje poslanstvo? Recimo takrat, ko nas nekdo hoče ukrasti, napasti, se dogaja nasilje? Takrat še kako hitro vrtimo 112 in kličemo na pomoč. Slučajno sem sedaj izpostavila policiste, ni bilo namenoma. Ampak večkrat se vprašam, kako se nekdo potem počuti, ko ga, čeprav samo v mislih, obsojam in »napadam«? Ker je tudi misel energija in ta še kako potuje v času in prostoru, potem ne pošiljam od sebe nič lepega. In če nadaljujem z samoizpraševanjem: »Kdo sem jaz in s kakšno pravico lahko obsojam druge? Ali sploh vem, kakšne bitke ta oseba bije sama s seboj? Premorem toliko sočutja, da ozavestim, da smo vsi na tem svetu povezani? » In potem se vprašam glavno vprašanje: »Zakaj mene to toliko moti? Kaj v meni narekuje, da odreagiram na to situacijo na takšen način?«

V meditaciji in kontemplaciji v miru s seboj vidim, da imam v sebi rano.Ta oseba mi je samo stopila na to rano, zdaj pa me boli. Zato tako odreagiram. Ampak ta oseba ni povzročila te rane. Ta rana je stara. Nezaceljena. In še boli povrhu. Potem ugotovim, da je tudi ta oseba ranjena in tudi ona deluje iz svoje bolečine do mene. Sploh ne zato, ker bi ji jaz osebno zares kaj naredila, ampak ker ji s svojim obnašanjem, delovanjem, govorjenjem,… pritiskam na njeno rano. In seveda tudi ona odreagira čudno. Rana me sili k temu, da osebo začnem soditi, da vsaj malo ublažim bolečino. Ker sem ranjen/a in nujno potrebujem zunanjega krivca, da le to nisem jaz. Ampak dokler ne bom prevzel/a odgovornosti za svoje življenje, ne bom našla neštetih darov, ki so v meni. V vsakem od nas so zakladi, ampak če težko pogledaš vase, potem tudi teh nikoli ne odkriješ.

Nehati soditi ni kar tako lahko. Potrebna je močna disciplina in veliko veliko meditacije, samoraziskovanja in potrpljenja. Odpustiti sebi, sprejeti nepravilnosti, biti hvaležen za vse kar si in ljubiti sebe. To je tisto, kar celi rane in ti pomaga sprejeti odgovornost. Korak po korak, nič ne bo šlo čez noč. Pa vseeno se vsaka minuta vložena vase še kako obrestuje.

Leticija Fortin

Nazaj

Naprej